Dobila sem več informacij, ki so si nasprotne...
Podjetje proda naprej sok, nabavi ga z 8,5 % ddv, ne opravi gostinske storitve, sok proda v enaki embalaži, kakšen ddv je pravilen 20% ali 8,5%. Ukvarjamo se z gostinsko dejavnostjo.
Hvala,
DDV- PREFAKTURIRANJE
Moderator: Mirko Zbačnik
kaj praviš na tole mnenje, ki je bilo objavljeno v obrtnikovem svetovalcu
V praksi se še vedno pojavljajo dileme in tudi različno ravnanje, kako na pravilen način obračunati DDV od določenih izdelkov, ki se jih v dejavnosti gostinstva (npr. menze, gostišča s prenočišči, samopostrežne restavracije) prodaja zaradi čim pestrejše ponudbe, in sicer poleg že pripravljenih obrokov še kot izdelke v originalni embalaži (npr. jugurti, kisla smetana, razna peciva).
Pogosta vprašanja gostincev, ki v sklopu svoje dejavnosti pripravljajo tudi malice za delavce različnih podjetij, so tudi, ali smejo skupaj z malico obračunati DDV po nižji stopnji 8,5 odstotka tudi za eno brezalkoholno pijačo, ali je treba v takšnem primeru od tako prodane brezalkoholne pijače obračunati DDV posebej po splošni davčni stopnji 20 odstotkov.
V nadaljevanju članka bom skušala čim bolj nazorno obrazložiti posamezne situacije in na takšen način odpraviti dileme glede pravilnosti obračunavanja DDV pri opravljanju gostinske dejavnosti in prodaje določenih izdelkov, ki zgolj zaokrožijo gostinsko ponudbo. Pri svojih odgovorih bom izhajala tudi iz pojasnila Glavnega davčnega urada RS, št. 447-64/2003 01 510, z dne 19.1.2003, s katerim je bil končno odpravljen dvom, kdaj smejo gostinci obračunati DDV po nižji davčni stopnji pri opravljanju svojih storitev oziroma prodaji blaga. Do izdaje tega pojasnila so bila namreč ravnanja v praksi zelo različna, in sicer kot posledica ustne razlage davčnega organa v konkretni zadevi.
Pri tem pa želim še posebej opozoriti na pravico gostincev, ki jim jo daje sam Zakon o gostinstvu po spremembi v letu 1999, in sicer da lahko brez posebne registracije v svojem gostinskem obratu nudijo gostom tudi posamezne izdelke, katerih ponudba je v gostinstvu običajna. Kot primere omenjeni zakon navaja tobačne izdelke, spominke, turistične publikacije, slane palčke, žvečilni gumi, slaščice itd.
Pa si poglejmo nekaj primerov pravilnosti obračuna DDV v gostinstvu in razlage, ki sledijo:
Na podlagi prve točke 25. člena ZDDV(Uradni list RS, št. 25/05 - uradno prečiščeno besedilo) se poleg hrane (vključno s pijačo, razen alkoholnih pijač) za ljudi in živali, obračunava DDV po nižji stopnji tudi od priprave jedi. Za pripravo jedi se skladno z določbo tretjega odstavka 53. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV (Uradni list RS, št. 17/04, 45/04, 84/04, 122/04 in 60/05) šteje tudi priprava in strežba jedi v dejavnosti, ki se po predpisih šteje za gostinsko dejavnost.
Navedeno torej pomeni, da smejo gostinci le od pripravljene malice, torej hrane, obračunati DDV po nižji stopnji, od brezalkoholne pijače pa po mojem mnenju le v primeru, ko jo prodajo v originalni embalaži in je ne prodajo kot napitek - je torej ne natočijo v kozarec oziroma je ne odpakirajo in postrežejo.
Kadar gostinci opravljajo promet z izdelki, ki so navedeni v 53. členu Pravilnika o izvajanju ZDDV (gre namreč za izdelke, ki so po splošnem pravilu obdavčeni po nižji davčni stopnji), ni razloga, da bi morali pri njihovi prodaji uporabiti splošno davčno stopnjo, medtem ko je trgovcu pri prodaji enakega izdelka dovoljena uporaba nižje davčne stopnje. To pomeni, da pri izdelkih, ko promet z njimi opravijo različne osebe, tudi ne pride do različnega obdavčevanja. Glede na to ne vidim zakonske ovire, da v primeru prodaje soka ali mleka v originalni embalaži gostinec ne bi smel obračunati DDV po stopnji 8,5 %.
Če pa določenega prometa blaga ali storitev ni mogoče uvrstiti niti med pripravo jedi niti med izdelke iz prve točke 25. člena ZDDV, ni podlage za uporabo nižje davčne stopnje.
Seveda pa se v praksi utemeljeno postavlja vprašanje, kako naj gostinci pravilno obračunavajo DDV v primerih prodaje izdelkov, katere jim je dovoljeno prodajati zaradi celovitosti njihove ponudbe. Pri razlagi pa ne smemo postopati mimo določbe 66. člena ZDDV, iz katere izhaja, da se za razvrstitev izdelkov na podlagi omenjenega zakona uporablja kombinirana nomenklatura carinske tarife. To pomeni, da pri določanju pravilne davčne stopnje v primeru obdavčitve jogurtov, slaščic, slanih palčk, kornetov in podobnih artiklov v originalni embalaži, kjer res ne gre za pripravo jedi, pač pa za promet z blagom, ki ga je moč uvrstiti v skladu s kombinirano nomenklaturo med izdelke iz prve točke 25. člena ZDDV, lahko sklenemo, da je pri prodaji zgoraj omenjenih izdelkov uporaba nižje davčne stopnje dopustna in kot takšna tudi edina pravilna. Če pa katerikoli izdelek od navedenih izdelkov ni prodan v originalni embalaži, ampak je odpakiran in postrežen, pa se to šteje za pripravo jedi v gostinstvu, kar ponovno pomeni uporabo 8,5-odstotne davčne stopnje.
Menim, da je prodaja brezalkoholnih pijač v originalni embalaži, ko ne gre za strežbo, lahko obdavčena po nižji stopnji (npr. sok, ledeni čaj). To pa ne velja za vse ostale napitke, kot so kava, razni frapeji, alkoholne in brezalkoholno pijače, kadar so postrežene gostu kot napitek.
Posebej pa bi še poudarila, da se sme na podlagi določbe četrtega odstavka 53. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV po nižji davčni stopnji obračunati DDV tudi v primerih prodaje pijač in hrane iz prodajnih avtomatov (sendvičev, čokolad, prigrizkov ipd.) kot tudi prodaja toplih in hladnih napitkov iz prodajnih avtomatov (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: G/52.63), razen alkoholnih pijač in izdelkov, ki vsebujejo več kot 0,5 volumenskega odstotka alkohola pri 20 stopinjah C oziroma 0,4 masnega odstotka alkohola v izdelku.
Avtor: Dunja Verbajs, samostojna davčna svetovalka
V praksi se še vedno pojavljajo dileme in tudi različno ravnanje, kako na pravilen način obračunati DDV od določenih izdelkov, ki se jih v dejavnosti gostinstva (npr. menze, gostišča s prenočišči, samopostrežne restavracije) prodaja zaradi čim pestrejše ponudbe, in sicer poleg že pripravljenih obrokov še kot izdelke v originalni embalaži (npr. jugurti, kisla smetana, razna peciva).
Pogosta vprašanja gostincev, ki v sklopu svoje dejavnosti pripravljajo tudi malice za delavce različnih podjetij, so tudi, ali smejo skupaj z malico obračunati DDV po nižji stopnji 8,5 odstotka tudi za eno brezalkoholno pijačo, ali je treba v takšnem primeru od tako prodane brezalkoholne pijače obračunati DDV posebej po splošni davčni stopnji 20 odstotkov.
V nadaljevanju članka bom skušala čim bolj nazorno obrazložiti posamezne situacije in na takšen način odpraviti dileme glede pravilnosti obračunavanja DDV pri opravljanju gostinske dejavnosti in prodaje določenih izdelkov, ki zgolj zaokrožijo gostinsko ponudbo. Pri svojih odgovorih bom izhajala tudi iz pojasnila Glavnega davčnega urada RS, št. 447-64/2003 01 510, z dne 19.1.2003, s katerim je bil končno odpravljen dvom, kdaj smejo gostinci obračunati DDV po nižji davčni stopnji pri opravljanju svojih storitev oziroma prodaji blaga. Do izdaje tega pojasnila so bila namreč ravnanja v praksi zelo različna, in sicer kot posledica ustne razlage davčnega organa v konkretni zadevi.
Pri tem pa želim še posebej opozoriti na pravico gostincev, ki jim jo daje sam Zakon o gostinstvu po spremembi v letu 1999, in sicer da lahko brez posebne registracije v svojem gostinskem obratu nudijo gostom tudi posamezne izdelke, katerih ponudba je v gostinstvu običajna. Kot primere omenjeni zakon navaja tobačne izdelke, spominke, turistične publikacije, slane palčke, žvečilni gumi, slaščice itd.
Pa si poglejmo nekaj primerov pravilnosti obračuna DDV v gostinstvu in razlage, ki sledijo:
Na podlagi prve točke 25. člena ZDDV(Uradni list RS, št. 25/05 - uradno prečiščeno besedilo) se poleg hrane (vključno s pijačo, razen alkoholnih pijač) za ljudi in živali, obračunava DDV po nižji stopnji tudi od priprave jedi. Za pripravo jedi se skladno z določbo tretjega odstavka 53. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV (Uradni list RS, št. 17/04, 45/04, 84/04, 122/04 in 60/05) šteje tudi priprava in strežba jedi v dejavnosti, ki se po predpisih šteje za gostinsko dejavnost.
Navedeno torej pomeni, da smejo gostinci le od pripravljene malice, torej hrane, obračunati DDV po nižji stopnji, od brezalkoholne pijače pa po mojem mnenju le v primeru, ko jo prodajo v originalni embalaži in je ne prodajo kot napitek - je torej ne natočijo v kozarec oziroma je ne odpakirajo in postrežejo.
Kadar gostinci opravljajo promet z izdelki, ki so navedeni v 53. členu Pravilnika o izvajanju ZDDV (gre namreč za izdelke, ki so po splošnem pravilu obdavčeni po nižji davčni stopnji), ni razloga, da bi morali pri njihovi prodaji uporabiti splošno davčno stopnjo, medtem ko je trgovcu pri prodaji enakega izdelka dovoljena uporaba nižje davčne stopnje. To pomeni, da pri izdelkih, ko promet z njimi opravijo različne osebe, tudi ne pride do različnega obdavčevanja. Glede na to ne vidim zakonske ovire, da v primeru prodaje soka ali mleka v originalni embalaži gostinec ne bi smel obračunati DDV po stopnji 8,5 %.
Če pa določenega prometa blaga ali storitev ni mogoče uvrstiti niti med pripravo jedi niti med izdelke iz prve točke 25. člena ZDDV, ni podlage za uporabo nižje davčne stopnje.
Seveda pa se v praksi utemeljeno postavlja vprašanje, kako naj gostinci pravilno obračunavajo DDV v primerih prodaje izdelkov, katere jim je dovoljeno prodajati zaradi celovitosti njihove ponudbe. Pri razlagi pa ne smemo postopati mimo določbe 66. člena ZDDV, iz katere izhaja, da se za razvrstitev izdelkov na podlagi omenjenega zakona uporablja kombinirana nomenklatura carinske tarife. To pomeni, da pri določanju pravilne davčne stopnje v primeru obdavčitve jogurtov, slaščic, slanih palčk, kornetov in podobnih artiklov v originalni embalaži, kjer res ne gre za pripravo jedi, pač pa za promet z blagom, ki ga je moč uvrstiti v skladu s kombinirano nomenklaturo med izdelke iz prve točke 25. člena ZDDV, lahko sklenemo, da je pri prodaji zgoraj omenjenih izdelkov uporaba nižje davčne stopnje dopustna in kot takšna tudi edina pravilna. Če pa katerikoli izdelek od navedenih izdelkov ni prodan v originalni embalaži, ampak je odpakiran in postrežen, pa se to šteje za pripravo jedi v gostinstvu, kar ponovno pomeni uporabo 8,5-odstotne davčne stopnje.
Menim, da je prodaja brezalkoholnih pijač v originalni embalaži, ko ne gre za strežbo, lahko obdavčena po nižji stopnji (npr. sok, ledeni čaj). To pa ne velja za vse ostale napitke, kot so kava, razni frapeji, alkoholne in brezalkoholno pijače, kadar so postrežene gostu kot napitek.
Posebej pa bi še poudarila, da se sme na podlagi določbe četrtega odstavka 53. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV po nižji davčni stopnji obračunati DDV tudi v primerih prodaje pijač in hrane iz prodajnih avtomatov (sendvičev, čokolad, prigrizkov ipd.) kot tudi prodaja toplih in hladnih napitkov iz prodajnih avtomatov (šifra standardne klasifikacije dejavnosti: G/52.63), razen alkoholnih pijač in izdelkov, ki vsebujejo več kot 0,5 volumenskega odstotka alkohola pri 20 stopinjah C oziroma 0,4 masnega odstotka alkohola v izdelku.
Avtor: Dunja Verbajs, samostojna davčna svetovalka