OS pod 500,00 eur

[Janina1]

A je to v redu, če se osnovna sredstva pod 500 eur knjiži med potrošni material oz.se da vse direktno v strošek, čeprav je to v bistvu opredmeteno OS ??

[Mirko Zbačnik]

V mislih imate kot DI v razredu 3. Načeloma lahko, vendar se oebno ne bi glede tega odločil le na osnovi vrednosti in možnosti, ki nam jo ponuja zakonodaja.

Vendar, kot že mnogokrat do slej, bi opozoril, da ni odločitveni moment le vrednost. Vprašati se morate še nalsednje:
- Kako vodim tovrstna OS doslej?
- Kakšno nalogo ima to OS, je to "orodje", s katerim pridobivam dohodek - naaše "osnovno" sredstvo?
- Ali je vrednost omenjenega OS v primerjavi z obstoječimi OS majhna?

Pomislite še na možnost koriščenja olajšav glede investiciji v opremo. Imate še možnost, da omenjeno opremo vodite kot DI v okviru OS. Omenjeno opremo lahko amortizirate skupinsko, vendar vam priporočam posamično amortizacijo. Lahko jo davčno odpišete v letu pridobitve (oziroma pričetku uporabe).

[Janina1]

Gre za edina osnovna sredstva, računalnik, programi...

Ponavadi se to knjiži med OS, tako skupinsko kot posamično, vendar odkar vrednost pada, tako kot pri mobilnih telefonih, se dostikrat sprašujem kako in kaj.

Sedaj so lahko npr. vsi mobilni telefoni knjiženi na direktne stroške.

[Mirko Zbačnik]

Pri računalnikih, še bolj pa pri mobitelih prihaja do podobnega problema. Vrednsoti so lahko enkrat pod drugič pa nad 500 €. Če ta sredstva že imamo pod OS ,potem moramo tudi na primer mobitel, čepravj ga dobite v akciji le za 1 €, uvrstiti med OS.

V vašem primeru bi se sam odločil za osnovno sredstvo. Mogoče bi uvrstil pod DI med OS, a malo verjetno. Računalnik vam služi kot orodje, s katerim pridobivate dohodek, torej je to vaše "osnovno" sredstvo. Tudi strošek bi bil enakomerneje razporejen na daljše obdobje. Če službeno veliko telefornirate in je to vaše ključno orodje, bi enako logiko uporabil tudi pri mobilnikih.

[orljek]

Pri računalnikih, še bolj pa pri mobitelih prihaja do podobnega problema. Vrednsoti so lahko enkrat pod drugič pa nad 500 €. Če ta sredstva že imamo pod OS ,potem moramo tudi na primer mobitel, čepravj ga dobite v akciji le za 1 €, uvrstiti med OS.

S tem se ne strinjam - kje naj bi bilo predpisano?

Če sprejmemo rač. usmeritev, da OS pod 500 E damo na DI, potem gredo taki računalniki in mobiteli, cenejši od 500 E na DI, čeprav imamo dražje računalnike in mobitele že na OS. LP

[uni]

Se strinjam (in tudi delam tako) z Orljekom. Kerv se je pač vmes spremenila zakonodaja.Po moje je pomembno ,da SEDAJ delamo po enotnem principu-ob spremembi zakonodaje si pa lahko spremenil.Saj če ne bi bilo tako,ne bi mogel nihče delati na tak način, da bi dal direktno na odpis DI,ker je imel vsak že kakšno tako "sredstvo" do 500 eur med OS.Če bi bilo tako, bi lahko to uporabila samo novoustanovljen apodjetja,oz.tista, ki pred spremebo še niso imela nič OS majhnih vrednosti.

[Mirko Zbačnik]

Kot sem že večkrat omenil, meni ni osnovno merilo pri odločitvi vrednsot, pač pa bolj namen in tudi trajanje uporabnosti. Težko me bo prepričat v tako enostavno odločanje glede opredelitve kaj je OS in kaj ne.

Če ste na primer do sedaj imeli mobilnike pod OS, jih imate tudi vnaprej. Spremembe usmeritev z utemeljeno obrazložitvijo so vedno možne, saj niso "za vedno". Odzivati se moramo na okolje.

[orljek]

"Če ste na primer do sedaj imeli mobilnike pod OS, jih imate tudi vnaprej."

Še enkrat: zakaj? Zakaj ne pod 500 E na DI (ob ustrezni rač. usmeritvi)?

[Mirko Zbačnik]

Zakaj? Ker smatram, da istovrstna OS obravnavam enako glede na funkcijo in ne enako glede na vrednost. Če sem se odločil, da je odločilni faktor doba uporabnosti in namen oziroma kaj nam pomeni na primer mobitel. Če menim, da je mobi moje orodje, s katerim opravljam svojo dejavnost in za povrh nimam ostlaih OS večjih vrednosti, sem se odločil, da jih uvrščam med OS. Opcija, ki jo določajo (ne opredeljujejo!) SRS ni obvezujoča. Vsak podjetnik se o tem odloča sam. Lahko bi o tem debatirali tudi na primer o ostalih strojčkih, ki se vrtijo okrog te vrednosti. Lahko se zgodi, da je popolnoma enak stojček pri nekem dobavitelju OS, pri drugem pa DI. SRS določajo le vrednost po dobaviteljevem računu.

Sam jih dosledno uvrščam med drobni inventar v okviru OS (mogoče je v tem "nesporazum"). Zakaj? Ker imajo dobo uporabnosti daljšo od enega leta vrednost pa je manjša od 500 €. Kot material bi jih mogoče obravnaval kot drobni inventar (SK 32), "amortizirali" bi se lahko v dobi do enega leta. Le težko pa kot "navaden" material. Mnogi zagovarjajo "mojo" tezo tudi iz stališča dokazovanja priznanja ostalih stropkov, ki nastajajo v zvezi z njihovo uporabo, na primer servisiranje in popravila. Medtem ko imamo, če jih obravnavamo v okviru OS to v regitru, ali če jih obravnavamo kot DI vodimo evidenco le-teh, te evidence ni, če jih smatramo kot strošek materiala. Lahko pa kljub taki obravnavi v dačne namene upoštevamo 100 % odpis. Volk sit in koza cela.

Upam, da sem dovolj jasen, in iz določb SRS tudi vaša opedelitev ni sporna.

[orljek]

Nisem spraševal, zakaj Vi tako delate, ( ker je seveda v skladu s predpisi), temveč zakaj, na temelju katerega predpisa tako predpisujete drugim :

"Če ta sredstva že imamo pod OS ,potem MORAMO tudi na primer mobitel, čepravj ga dobite v akciji le za 1 €, uvrstiti med OS."

lp

[Mirko Zbačnik]

Tako nekako, če se držite mojih načel oziroma usmeritev .

Kar težko vprašanje, kot sem omenil, SRS določajo in ne predpisujejo. Zato je to le moje mnenje o načelnosti enakega izkazovanja istovrstnih sredstev. Podobna mnenja sem zasledil tudi na našem portalu. Predpisi so le SRS in kot midva, tudi drugi avtorji navajajo, da se o tem odloča vsak posameznik kot ve (in zna). Da mu le ustreza. Tudi najini mnenji se že razlikujeti. Sam se držim opisanega postopka, seveda, pa prepuščam odločitev stranki. Obrazložim pa ji prednosti in slabosti. Davčno še vedno lahko upošteva 100 % odpis in če so sredstva "prava", lahko predstavljajo še davčno olajšavo.

Mogoče so najbolj izpostavljeni mobiteli, malce manj računalniki. Če nam uspe dobiti avtomobil za 400 €, se verjetno o opredelitvi ne bi spraševali. Zagovarjam pa načelo, da se ne odločamo le glede na vrednost dobaviteljevega računa.